Mumon, kitajski zenovski učitelj iz 13. stoletja je zapisal:

 ''Človeški um je temelj vsega budizma, zato na poti v zen ne more biti ne praga ne vrat. Kakorkoli že, z nepotrebnim govorjenjem v brezvetrju dvigamo nevihtne valove in se pretvarjamo, da celimo smrtne rane, čeprav nikomur ni bil skrivljen en sam las. Kdor skuša razumeti zen s pomočjo besed drugih, je kakor tepec, ki se praska po podplatu sandala, čeprav ga srbi noga''.

Duh zena predstavlja eno temeljnih stičnih točk vsega človeštva, saj pooseblja vse tisto, česar ni mogoče izreči in zato tudi ne slišati, kar pa prinaša spoznanje izvorne človeške narave. To pa je nekaj, kar je od vekomaj v vsakem posamezniku in je temelj vsem religijam ter mističnim izročilom človeške zgodovine. Tega si ne more lastiti nihče. Opuščati. Kajti prav krčevito oklepanje za najrazličnejša mnenja, koncepte in prepričanja, povzroča veliko težav, sitnosti, nadlog in predvsem raztresenosti uma. 

Foto: Taigen Shodo, Hokuozan Sogenji, veliki sesshin, januar 2008

Vredno je preizkusiti metodo zen prakse, čeprav je potrebno povedati, da na začetku, predvsem zaradi nemirnega uma, velikokrat ni lahko - sedeti obrnjen v steno in delati - nič, niti ''meditirati''. Poleg tega pa je sodobni človek naravnan tako, da ni zadovoljen z ''običajnostjo'', ampak venomer išče neka posebna, ekskluzivna stanja duha ali pa ljudi (učitelje, guruje, modrece...), ki bi ga pripeljali do nečesa takega. Zen praksa pa temelji prav na ''običajnosti'' vsakdanjega življenja. V tradiciji in izročilu zena je najbrž bolj kot kjerkoli drugje, poudarek na lastnem, neposrednem izkustvu - metodološko in psihološko.